Borisov 95. rostni dan praznovali v Padni

»Za mene je vsak dan enak, pa naj bo to praznik, nedelja ali moj rojstni dan«, je v Padni povedal starosta slovenske kulture in narodne zavesti, Boris Pahor, pisatelj, akademik, Prešernov nagrajenec, vitez legije časti in večkratni nominiranec za Nobelovo nagrado, ob svojem 95. rojstnem dnevu. Novinarjev, snemalcev in fotografov se je kar trlo pod odrom, kjer je v zavetju od rahle burjice sedel slavljenec. Čeprav ga veter moti, kot je sam povedal, je tudi tokrat izžareval izredno vitalnost, ki je ne bi pričakovali od človeka pri tako visoki starosti.

Dolgo let je bil zamolčan tako od domače tržaške javnosti, širše italijanske in tudi naše slovenske. S svojo pokončno držo je bil vedno trn v peti vseh političnih in verskih oblasti, pa naj so se deklarirale, kot leve ali desne. Rojen v Trstu v začetku prejšnjega stoletja, 26. avgusta 1913, je uspeh v svojem rodnem mestu in širše v Italiji, doživel šele v začetku tega stoletja. Njegova knjiga Nekropola je bila letos celo tržna uspešnica v Italiji, ka je bil nepričakovan uspeh tudi za avtorja samega. Podobno je bilo v Franciji in Nemčiji, saj je bila prevedena v več evropskih jezikov. Najbolj znana njegova literarna dela so: zbirka novel Mesto v zalivu, romani Nomadi brez oaze, Spopad s pomladjo, ter Nekropola.

Ob tej priliki je v Padni skupaj z odgovornim urednikom zbirke Beletrina Študentske založbe, Mitjo Čandrom predstavim svoje zadnje delo »Moje suhote«, ki je pravzaprav neke vrste biografija avtorja. »Sam si tako suh, da bi te burja z lahkoto odpihnila, sedaj pa še knjigi daš tak nemogoč naslov«, mu je rekla njegova življenska družica, kar nam je tudi povedal in obrazložil naslov najnovejše knjige. V bistvu gre za bibliografičen opis krajev, kjer je od svojih mladih nog do danes živel pod streho, pa naj je bila to streha šotora v Libijski puščavi, ali stavba ob Rusem trgu v Trstu, kjer je njegov oče na bankareli prodajal med in mlečne izdelke.

Na vrhu hriba ob starodavni istrski vasici Padni, pred Zoranovo gostilno Cafe Istranova, se je zbralo veliko ljudi, klopi in stolic je zmanjkalo, s čimer se je morala sprijazniti celo Irena Urbič, a stojišč je bilo dovolj, kot je hudomušno pripomnil nekdo. Po intervjuju za televizijo, kateremu smo sicer le vizuelno prisostvovali, smo prišli tudi prisotni na svoj račun. Boris Pahor je na vprašanja Mitje Čandra odgovarjal tekoče, da bi lahko bil za zgled marsikateremu našemu jecljajočemu politiku. Nekatera vprašanja so izgledala nekoliko provokativno, vendar ni bilo tako, saj so se nanašala, v glavnem,na vsebino knjige »Moje suhote« Po Borisovem nastopu in čestitkah ob visokem jubileju, kjer ni manjkala niti torta, nam je zaigrala etno skupina Vruja. Po končanem nastopu glasbene etno skupine se  vrsta kupcev Pahorjeve knjige, ki so potrpežljivo čakali na njegov podpis se dolgo ni zmanjšala. Vsem je potrpežljivo ugodil in se odpravil proti domu, čez mejo, ki je le še na zemljevidu un v nekaterih glavah.

Prireditve ni bilo še konec, čeprav se je prizorišče pred gostilno Istranova skoraj izpraznilo. Za živečo legendo Borisom Pahorjem so odšli vsi tisti, ki niso prišli zaradi kulture, temveč le zaradi odmevnosti Borisovega imena in njegove osebnosti. Končno smo tisti, ki nam kultura ni le medijski dogodek, prišli do še toplih stolic in se udobno namestili pred oder, kjer so se pripravljali za nastop pesnika; Victor Rodriguez Nunez s Kube, Branislav Oblučar iz sosednje Hrvaške, in angleška pesnica Zoe Skoulding. Ob tem so predstavili »Dneve poezije in vina« Medana 2008, ki se dogaja od 26. do 30 avgusta na različnih lokacijah, a v glavnem v Goriških brdih.

Čisto na koncu smo dočakali tudi našega Bertota, oziroma pesnika, pisatelja in prevajalca Berta Pribca, ki je še vedno z eno nogo v Avstraliji z drugo pa v Sergaših v rodni Istri. Predstavil nam je svojo zadnjo zbirko poezije »Vonj po jasminu«, a tudi prevod poezije Šrečka Kosovela v angleški jezik. Z Bertovo pomočjo knjigo poezije »Golden boat« laho prebirajo tudi angleško govoreči. Za uveljavljanje slovenskega jezika in slovenske kultute v svetu je to zelo pomembna zadeva, ki jo večina medijev in slovenske javnosti nekako podcenjuje. S tem se je Naš poet Srečko Kosovel postavil ob bok svetovnim veličinam poezije, kar priznavajo tudi tuji literati.

Kakorkoli že z Darjotom sva zvrnila še zadnji škropec ta večer, Franko itak pije samo vodo in odpravili smo se vsak na svojo stran.

Za konec , če vas nisem popolnoma zamoril, pa toplo priporočam, da kupite kakšno od zgoraj omenjenih knjig, ali pa jih vsaj preberite. Take prireditve namreč niso le žurka in druženje ob šanku, temveč je njihov namen promocija pisane besede, ki ni le knjiga za okras na polici v dnevni sobi.

Be the first to comment

Leave a comment

Your email address will not be published.


*