Ko ste dajali tajkunom kredite,me ni bilo zraven.
Ko ste kradli vsepovprek,me ni bilo zraven.
Ko ste zaposlovali svojo in strankarsko “žlahto”,me ne bilo zraven.
Ko ste privatizirali vsepovprek,me ni bilo zraven.
Ko ste vračali Cerkvi zemljo in gozdove,me ni bilo zraven.
Ko ste dajali denar Grkom,me ni bilo zraven.
Ko ste si delili denar vsepovprek preko razpisov in poslovali po domače,me ni bilo zraven.
Ko ste vlekli iz “dreka” lopove ala Bavčar,Šrot,Tovšakova,Zidar,Lovšin,Casar,me ni bilo zraven.
Ko je vsaka vas,dobila svojo občino,me ni bilo zraven.
Nisem ne odvetnik,ne tožilec,ne sodnik,ne politik,ne župan,ne novinar tako,da me ne mešajte zraven.
In zdaj,ko ste VI vse zajebali,ko VAM voda v grlo teče,naj VAM pa jaz dam 15%svoje plače,otroke naj mi ulica vzgaja,ker bodo pač učitelji postali redkost in škart roba in zdaj naj jaz listje in travo jem,medtem,ko ste se VI 20 let nažirali po raznih državnih restavracijah za 2 Eura za kosilo!
E,ne bo šlo tako Ivan.Dost VAS mamo!
Vi ste zajebali Slovenijo,zato jo VI na vaših plečah spravite nazaj k življenju.VI ste odgovorni!
Vi ste krivi,da nam je večini vseeno, tudi če SLO kot država propade,slabše nam itak,ne more biti.Za čem pa še lahko žalujemo,če propademo kot država…nekaj športnikov,klubov bi pogrešali,Planico,dvojino,Krko,Gorenje in trojanske krofe.Drugače pa nimamo državljani za čem žalovati.Takšne SLO,kot nam jo Janša obljublja pa res ne potrebujemo.
Zato nas poštene državljane ne mešati v VAŠ drek.

Mislim da je dovolj povedanega. Ne razumem, da sedaj ko je kriza vsi odgovorni trdijo, da moramo vsi varčevati. Ko je bila kanglica polna, so delili le tisti, ki so bili pri koritu. Sedaj ko je kanglica prazna pa jo moramo vsi filati. Pa kaj še.

Vloga neodvisne države, kako uspešni smo pri igranju te vloge?

Ne preveč. Po dvajsetih letih samostojne države se naša evforična pričakovanja niso uresničila. Nismo kaj prida uspešni, ne v socialnem, ne v političnem smislu. Uresničila so se na žalost slaba pričakovanja, ki so onkraj evforije. To je bilo povezano z nekimi realnimi premisleki. Ti realni premisleki so zadevali cel kup problemov, nekateri so socialni, drugi politični:

1. Socialni problemi so, kako na neki kulturni tradiciji Slovencev oblikovati nekaj, kar se je postavilo za cilj, to je moderno zahodno kapitalistično družbo.

2. Politični problemi: kako naj s tradicionalno slovensko politično kulturo izoblikujemo neko zahodno demokracijo.

Po dvajsetih letih se je pokazalo, da nam niti eni niti drugo ni kaj prida uspelo! Po nepotrebnem smo zelo neracionalno zapravili teh dvajset let. Ne brez posledic! To, kar smo proizvedli v dvajsetih letih, vstopa kot neka pomembna determinanta (osnovni dejavnik, ki določa smer in cilj) za našo prihodnost. Zato bomo imeli še težave.

Zakaj pravite, da je Slovenija premajhna za zahodni tip demokracije?

Zahodni tip demokracije predpostavlja obstoj formalnih pravil, ki veljajo enako za vse! Prednost zahodne civilizacije je, da so pred zakonom vsi enaki. Tudi predsednik ZDA je pred zakonom enak kot navaden državljan. Tako vam bodo povedali Američani.

To pomeni, da potrebujete neko družbo, ki je dovolj velika, da individualna mreža zvez in poznanstev pokrije zelo majhen del socialnega prostora.

Američan ima tudi svoje sorodnike in zveze in znance, ki pa v celotni ameriški družbi predstavljajo le kapljico v morju. Ko se tak povprečen Američan giblje zunaj teh neformalnih mrež poznanstev, morajo tam veljati neka druga pravila, ki veljajo za vsakega, ki se giba zunaj svojih socialnih mrež. To je socialni pogoj za zahodni tip demokracije.

Geografsko gledano in po številu prebivalstva so zahodni demokratični sistemi možni v velikih socialnih skupinah. Ni primera, da bi tak sistem deloval v kakšnem plemenu. V majhnih socialnih skupinah te neformalne mreže (zveze in poznanstva) prekrijejo skoraj celoten prostor.

Vsaka mreža ima svoja pravila in svoje sankcije. Če se mreži glede pravil prekrivata, ni problema: ko se držite formalnih pravil, se držite tudi neformalnih. Če pa ni tako, da se obligacije in sankcije ne pokrivajo, nastopi problem….

V resnici posamezniki vedno dajejo prednost neformalnim mrežam. To vidimo vsakodnevno pri nas. To se razlaga kot patologija v naši družbi, v socialnem in političnem življenju. Vendar v resnici povsod obstajajo takšne neformalne mreže. Povsod so neformalne mreže bolj obligatorne kot formalne. Ker so sankcije, kot na primer izdaja prijatelja, hujše.

Pri Slovencih je tako: če nekdo razpiše prosto delovno mesto, bo vedno dobil delo tisti, ki ima najboljšo socialno mrežo, ne glede na kvalifikacije.

Slovenija je tako majhna, da neformalne mreže pokrijejo skoraj celotni socialni prostor. Zato je zelo malo praznega prostora za delovanje formalnih pravil. To je naš osnovni problem.

V ZDA je povsem drugače. V Ameriki so vsi zainteresirani, da delujejo še ena druga pravila izven neformalnih mrež, takšna, ki delujejo za vse.

Mi formalna pravila sicer imamo napisana, ampak prostora, da bi ta pravila delovala, pa ni.

Teh ni niti, ko razpišete delovno mesto, teh ni celo, ko gre za sodne postopke, ko gre za tožilstvo. To je problem, ki nas blokira.

Ta pravila so narejena za velike države, kjer večino socialnega prostora ne prekrivajo neformalne mreže. Pravila, principi, pri nas nimajo kje zaživeti.

In to smo se naučili na zelo grenak način v zadnjih dvajsetih letih.

Kaj pa primerjava Slovenije in Švice? Švica pa je majhna država….

Okrog sebe imamo več majhnih držav, kjer ta tip zahodne demokracije deluje. To je res, a ta družba ima drugačno socialno zgodovino, kot jo ima naša družba. To je primer majhne države, kjer zahodni tip demokracije deluje.

Kulture ne morete razumeti brez zgodovine in velja tudi obratno!

Novejša zgodovina je zelo povezana s tradicionalno slovensko kulturo, ki pa je zelo pomembno drugačna od Avstrijcev, Švicarjev.

Socialna zgodovina naših prednikov je zgodovina relativno revnih ljudi, ki so morali preživeti na majhnih krpah zemlje. Zato se je razvil kolektivistični način preživetja.

Še nekaj je zelo pomembno: vladajoči razred so pri nas stoletja predstavljali tujci. Naša socialna zgodovina se bistveno razlikuje od drugih malih narodov v Evropi. Drugi mali narodi so razvili bolj individualistične strategije preživetja. Strategija preživetja je bila pri njih drugačna.

Za razvoj kapitalizma je pomemben razvoj protestantske etike, ki je pomemben v vseh nemških deželah.

Primerjalno gledano smo izjemno posebni v Evropi. Te posebnosti se ne zavedamo. Narod, ki je tisoč in več let moral preživeti kolektivistično, morali so razvijati odnose, zato so socialne povezave morale biti dobre (sosedi!) Razvijali so odnose, ki so bili bolj pomembni kot delo, če si hotel preživeti. Če nisi sam dovolj pridelal, si bil odvisen od odnosov do sosedov.

Etnična skupina je pravzaprav živela stoletja pod pritiskom etničnega izginotja. Vsak, ki je bil drugačen, ki se je drugače oblačil,….. je bil tujec, je bil meni nevaren….

Zato se ne moremo čuditi sedanji stopnji homofobije, to je strahu pred drugačnimi posamezniki, pred tujci…, ti so po tradiciji nevarni….

Socialne mreže so bile za posameznika temeljna strategija preživetja. Ni se moglo staviti na posameznika.

Slovenci, ki so zelo pridni, a imajo – kljub temu – danes, na podlagi anket, raje prosti čas kot delo. Prosti čas pa pomeni gojenje socialnih stikov, odnosov. Slovenci v prostem času gojijo odnose.

Zato so Slovenci bolj prizadeti zaradi prekinitve socialnih vezi v službi, kot zaradi izgube dohodkov. Socialne zveze so bolj stabilne, bolj trajne kot delo samo, oziroma plače.

Slovenci imamo idejo, da smo individualisti. A nismo. Matrica slovenskega preživetja je kolektivistična. Po tem se radikalno ločimo od drugih, od Švicarjev ali Avstrijcev.

Oni drugi so morali imeti za svoje vladajoče razrede določena pravila, pri nas tega ni bilo treba.

Pri nas so delovale vaške skupnosti po principu Kozlovske sodbe v Višnji Gori. To je bil poseben tip politične demokracije, ki ni zahodna. Tako so se vse pogovorili in tako so delovali v etičnih situacijah stoletja.

Ni rečeno, da je bilo prav demokratično, da kozel ni imel pravice govoriti ali je kriv ali ni, ni imel možnosti zagovora. Ampak, tako je bilo.

ZDAJ NASTOPI PROBLEM….Pride nekdo z idejo o novi državi in reče:

»Oprostite, dragi Slovenci, tisto, kar je bilo doslej, je vse narobe, je ostanek socializma in s tem bomo pospravili.«

To je norost, ker to v bistvu ni bilo socialistično, ampak ostanki tradicionalnega slovenskega tisočletnega načina preživetja.

»In bomo zdaj to ukinili in nadomestili z drugo ureditvijo, z institucijami, ki delujejo na zahodu!!«

Na zahodu pa imajo za seboj stoletja potrebe in prakse po tem, da obstajajo formalna pravila, ki to notranje oblikovanje družbe urejajo.

Iz zornega kota Slovencev je to popolnoma blodna ideja. Vi ukinjate nekaj, kar deluje in vsi razumejo. In vsiljujete nekaj, česar nihče ne razume, nihče ne ve, čemu to služi. Niti ni socialnih in kulturnih pogojev za te institucije. To sem že davno povedala predsedniku Drnovšku, nedolgo tega pa Peterletu. …To pomeni, da smo si krizo proizvedli sami.

Že leta 2003 sem predsedniku vlade Drnovšku, ki me je vprašal, zakaj imam toliko proti naši novi državi, rekla, da bo tak pristop povzročil totalno krizo.

Mi uničujemo institucije, ki delujejo in jih nadomeščamo z institucijami, ki ne delujejo. In to še v nobeni družbi ni dalo drugega kot hudo krizo. To je isto, kot bi avtu zamenjali tri četrtine delov z deli iz avtomobilov nekih drugih znamk in bi se potem čudili, zakaj avto ne deluje.

Mi se tu ne moremo primerjati z nobeno državo!

Mi smo izjemno posebni. Drugi narodi so imeli drugačno socialno zgodovino. Tudi v primeri s Poljaki smo zelo posebni. Tudi Poljaki so imeli svojo aristokracijo. Mi smo izrazit primer etnične skupine, kjer je bilo kronično pomanjkanje lastnega vladajočega razreda. Zato se je razvila matrica preživetja, ki je kolektivistična.

Kako prenesti kapitalizem tja, kjer ga še ni?

Dva načina sta, kako prenesti kapitalizem v države, kjer prej tega niso imeli.

1. en način je, da ukinjaš svoje institucije in na silo uvajaš druge. To je pri nas in ne deluje.

2. drugi način je, da institucije, ki jih imaš, pustiš pri miru – in te niso sodobne – in kapitalizem prilagodiš temu, kar že imaš.

Imamo dva primera, Japonsko in Kitajsko. Tiste države, ki so zelo uspele, so svoje lastne kulturne in socialne tradicije pustile pri miru. Kapitalizem pa so prilagodili.

Sodobni Japonski kapitalizem temelji na etiki, ki je fevdalna, ki ni sodobna!! Zakaj bi morali imeti sodobno kulturno osnovo, da bi kapitalizem deloval?

Antropologi so ugotovili, da nekatere nesodobne ali manj sodobne rešitve bolj ustrezajo kapitalizmu kot tiste, ki jih mi imamo za sodobne.

Mi trpimo za glorifikacijo zahoda. Amerika je bila za nas v zgodovini obljubljena dežela……Ne moremo verjeti, da smo sami sebi lahko obljubljena dežela.

Vidite, Japonci pa so to lahko verjeli….Japonci so narod z izrazito pozitivno samopodobo. Prav tako Nemci – in zgodovina tu ni pomembna.

Zato Japonci niso sanjali, da bi svojo tradicijo uničili zaradi uvedbe nekaj kapitalizma. Zato so še kar naprej imeli fevdalno etiko. Ta fevdalna etika se je pokazala za ekstremno uspešno v kapitalistični produkciji. Japonci so v nekaj desetletjih naredili to, za kar so zahodne kapitalistične države potrebovale stoletja!

To ukvarjanje s sodobnostjo bi morali pustiti pri miru in bi morali pragmatično reševati stvari. Ni treba iti v ideološke debate, ni pomembno, ali je nekaj ostanek socializma ali ni, glavno da deluje. Stvari se prilagodi temu, kar deluje.

Praktični primer tega sta tovarni Revoz Novo mesto in Jeklo Štore

Primer tovarne Jeklo Štore je zelo zanimiv. Velika stopnja solidarnosti se je zgradila med delavci ter med delavci in direktorjem. Izdelujejo vrhunsko jeklo, v svetovnem merilu. Simbolna zaveza obstaja na obeh straneh.

Socialistična tovarna je bila zaprta, potem so prišli novi lastniki in vse je propadlo, a sedanji lastniki so spoznali, kako je treba postopati z delavci, da so se počutili ljudje. Ko ni bilo dela, direktor ni odpuščal, ampak so delali dobro za vse: gradili so garderobe!

Jeklo Štore izdeluje vrhunsko jeklo. In tega ne morete proizvajati brez maksimalne angažiranosti delavcev.

V kolektivistični kulturi, kjer je vsak posameznik imel človeško dostojanstvo, je veljalo:

Tudi jaz sem človek, imam človeško dostojanstvo…to je pomembno za Slovence.

V Ameriki nima noben ideje, da je človek, če nima bogastva.

Če jih mečeš na cesto, če z njimi grdo ravnaš….za Slovence ne deluje.

Zdaj pripravljam knjigo o antropološkem razumevanju kapitalizma v postsocialistični državi.

Nikoli ne morete delavca tako slabo plačati, kot vam on lahko slabo dela.

Mi imamo katastrofalno stanje. Imamo demotivirano delovno silo. Ljudje sicer hodijo delat, a ko je stvar zavožena, je njihov odnos do tega: prasec je dobil kar mu gre! (lastnik, ki je z njimi grdo ravnal).

Ne moremo graditi uspešne ekonomije na takih temeljih, da kršiš človeško dostojanstvo. Uspešna ekonomija se pri Slovencih gradi na temelju, da se spoštuje dejstvo, da je vsaka oseba človek. Naj se gredo učit v Jeklo Štore in Revoz Novo mesto.

Primer Revoza, ki je bil najslabši v multinacionalki Renault:

Francozi, ki so postali lastniki, so uvedli strogo hierarhični sitem, ki ni ustrezal slovenskim delavcem. Zato so Francozi naredili raziskavo in ugotovili, kaj Slovencem ustreza: ugotovili so, da so to manjše skupine, možnost soodločanja in dogovarjanja za vsakega delavca. Vsak človek je pomemben in tako je postal Revoz z istimi delavci eden najuspešnejših v multinacionalki Renault.

Mi imamo ogromno neizkoriščenega človeškega potenciala, ki temelji na tem, da je treba z ljudmi prav ravnati, ne pa narobe.

Ali smo ujetniki kolektivizma?

Včasih je bil kolektiv, potem samoupravljanje, bil je tudi nadzor.

Slovenci imamo zgrešeno podobo o sebi, da smo individualisti. Mi smo ujetniki kolektivističnega. To je lahko dobro ali slabo,

Če bi imeli več tovarn, kot sta Revoz Novo mesto in Jeklo Štore, bi to lahko bilo dobro. Ker mi napačno postopamo, s tem, kar imamo, se kaže kot ovira.

To, da smo kolektivisti, se kaže na več načinov. Posameznik ve, da je preživetje odvisno od kolektiva. Vsakdo dela po svojih najboljših močeh, pripadnost kolektivu ti pa omogoča preživetje. Delodajalci danes tega ne razumejo.

Izgube dela delavci pri nas ne razumejo tako kot drugje v Evropi. Grožnja z izgubo službe pri nas ne deluje tako kot drugod. Pri nas ljudje vedo, da nekdo ima prašiča, drugi krompir, tretji jabolka in on bo preživel.

Delo samo po sebi ni edini vir preživetja, (na zahodu pa je) – ampak je še vedno kolektiv vir preživetja. In vedno bolj je! Vsi ti ljudje, ki dobivajo 200 EU, kako vsi ti ljudje preživijo? Ne samo da preživijo, ampak preživijo relativno dostojno! Vsi imajo še hiše, avtomobile, otroci imajo mobitele….

Zaradi tega, ker obstaja druga dimenzija, ki bi bila lahko naša prednost. Ekonomisti, ki razmišljajo o alternativnih sistemih kapitalizma so našli takšno možnost. To je banka dela: menjava del preko banke dela, kar je v bistvu tradicionalni primer slovenskega preživetja.

Ljudje imajo hiše še vse prekrite, danes ti meni pomagaš, jutri jaz tebi. Zato imajo Slovenci še vedno zavidljivo visok standard, z oziroma na to, koliko jih je brez dela in kako malo denarja kroži v nekaterih družinah. Slovenci vemo, da so drugi načini: neplačevanje.

Tu pa naletimo na popolno nerazumevanje politike pri sprejemanju zakonov: kriminaliziranje sosedske pomoči!!!!! Kaj bi ti ljudje na oblasti radi? Ali hočejo, da se vse strehe porušijo…da nimajo ljudje več avtomobilov….da gremo v popolno revščino?

Odsotnost individualne morale.

Slovenci imajo idejo, da so zelo moralni.

Slovenci so k drugemu usmerjeni in pravijo: »Prav je tisto, kar mislijo drugi, da je prav.«

Tisti drugi so bili člani kolektiva. Ta orientacija je bila takrat prava. To je kolektivistični način. V kolektivu ste morali biti ne skregani. Posledica tega pa je, da so se morali ljudje prilagajati.

To je poseben tip moralnega zakona.( Heteronomna morala, po Žižku).

Posameznik, ki se mora odločiti, kaj ali kako bo kaj naredil, vpraša svojo vest. A to ni tradicionalna vest, ki ti pove, kaj smeš. Situacija pri Slovencih je drugačna: ti sebe vprašaš, kaj narediti, ko imaš možnost ukrasti pet milijonov eurov. Vest ti reče, naredi tako, kot ti drugi pravijo, oziroma, kot drugi delajo. Nismo brez morale, imamo pa drug tip morale.

Ta morala je bila temelj socialne organizacije kolektiva, ki je deloval skozi stoletja.

To pomeni, z drugega zornega kota, da si lahko tudi zelo nemoralen. Oni drugi ti reče, ukradi teh pet milijonov. Ti boš ukradel teh pet milijonov in boš še mislil, da si naredil moralno dejanje. Ker si naredil skladno s svojo vestjo.

To je tak tip, ki posamezniku ne omogoča razsojanja, ali je dejanje drugega moralno ali ni.

Pišem knjigo tudi o tem, kako so bile tovarne v Mariboru pokradene.

Direktorji so pobrali glave strojev iz strojev, potem je bila tovarna zelo malo vredna in so jo lahko za bagatelo kupili. Potem so prinesli glave nazaj. To je bilo čisto nemoralno dejanje. A po logiki heteronomne morale je bilo v redu. Ti so delovali po heteronomni morali, ker so drugi rekli, da tako naredi. To je dodaten aspekt kolektivizma.

V tem smislu je bil samoupravni socializem slovenska vaška skupnost v drugi obliki. Zato je bilo to dobro za Slovence, oni so to razumeli, ni pa bilo dobro za Srbe. Samoupravni socializem je ustvaril Kardelj, Slovenec!

Pri vaški skupnosti gre za vaško klop in vaško lipo….Na koncu so se vaščani odločili pod lipo, kaj bodo naredili. ( Kozlovska sodba v Višnji Gori). Vaščani so se odločili, ne župan. Kolektiv se je odločil: to je moralno, odstopanje od tega pa je nemoralno.

Če to postavite v današnji čas, vidite, da posameznik nima koga vprašati od kolektiva.

On bo danes vprašal pomembne druge. Ker kolektiv direktorja ne nadzira, je direktor lahko brez problema nemoralen, pokrade tovarno in brez problema milijone evrov, ki jih dobi, ne vloži nazaj v ekonomijo.

Da je privatna ekonomija boljša rešitev, velja za protestantsko etiko.

Pri nas lastnik tovarne profit porabi zase, za jahte in podobno. In ne ve, da je naredil nekaj narobe.

V ekonomijo vlagajo posamezniki protestantske etike. Mi pa nimamo posameznikov s protestantsko etiko. Vsaj večinoma ne.

Ker pri nas ni bilo kolektivne kontrole, so lahko izoblikovali etiko delovanja po logiki mnenja nekoga drugega. Zato so ljudje brez problema postali nemoralni, pokradli tovarne…..ne da bi razumeli, kaj so naredili.

Ta naša značilnost se je pokazala že po drugi svetovni vojni v slučaju domobrancev. Ali so izdajalci nemoralne kategorije ali niso? To kaže slovensko politično kulturo.

Leta 1942, 1944, 1945 je bilo vsem jasno, kdo je na pravi strani. Slovencem ni jasno, ker ni kolektiva, ki bi ga lahko vprašali za svet. On nima pojma, kaj je prav. Če obstaja nekdo, pomembni drugi, ki ti reče, izdaj domovino….potem to Slovenec naredi. To je precej unikatno.

Domače izdajalce so imeli marsikje v Evropi, ampak tam vedo, da to ni bilo moralno dejanje, ampak je bilo politično dejanje.

Zelo kritični ste bili doslej. Predpostavljam, da ste tudi pro-pozitivni….Ali je res potrebno resetirati Slovenijo. Ali je to rešitev?

Ta ideja o resetiranju je zanimiva, a ni realistična. Strinjam se, da so stvar zavozili in treba je premisliti, kaj zdaj ukreniti.

Resetirati pomeni, izbrisati stvari, ki so že narejene. Procesi so pa kumulativni: ko enkrat eno stvar začneš, rezultati postanejo dejavniki naslednje faze. Najslabše je resetiranje. Če bi to naredili, bi se nam vse vrnilo, kot se nam je že marsikdaj. Treba se je usesti in ugotoviti, kaj je treba narediti.

Če primerjamo, kako je bilo pred dvajsetimi leti….in danes. Takrat je bilo lažje. Iz socializma smo podedovali relativno stabilno družbo, dobro stanje, sistem ni deloval najboljše, nekaj je pa le delovalo.

Danes je zastrašujoče veliko tovarn zaprtih, ogromno ljudi je brez dela.

Socialne odnose smo zavozili, ker smo preprečevali tradicionalne matrice, ki smo jih na silo zamenjavali z zahodnimi. Politična kultura je posebna štorija.

Na silo smo zamenjavali stvari, ki so delovale.

Imamo videz demokracije, kjer pa o demokraciji ne moremo ogovoriti, ker se vse odvija po socialnih mrežah in omrežjih.

To, kar imamo danes, je nekaj bistveno hujšega, kot tisto, kar smo dobili pred dvajsetimi leti. Bistveno manj možnosti imamo, da se izvlečemo, kot smo jih imeli pred dvajsetimi leti. Resetirati ne moremo nič!

Družbe ne moremo resetirati. Mi imamo opraviti s katastrofalno veliko napakami, ki smo jih počeli vseh dvajset let. Zdaj je treba najti ljudi, ki razumejo, kaj se je zgodilo. Ki znajo to, kar imamo, uporabiti.

Kdo naj torej sede za to mizo?

Že vrsto let vodim v Mariboru srečanja z naslovom Družabno družboslovje.

Začela sva s kolegom Fištrovičem, še preden sem šla v Ameriko, da bi študenti prepoznali, da bi vedeli, kaj pomeni družboslovno razumeti probleme.

Lansko leto smo gostili ljudi, s katerimi smo se pogovarjali o krizi v Sloveniji, kot so Mladen Dolar, prof. Mencinger, Spomenka Hribar. Ta srečanja so bila enkrat tedensko.

Pogovore smo v eni številki revije Subkultura objavili. Vsi ti ljudje vedo, kaj se je zgodilo in vedo, zakaj se je to zgodilo. In vedo, kaj je treba narediti.

Ampak to niso politiki!

Ti se resno ukvarjajo z ekonomijo in sociologijo. Ti že 20 let premišljujejo, kaj se je dejansko zgodilo. Ampak to niso politiki. Razen prof. Mencingerja je večina manj znana.

Ko sem jih poslušala, sem bila na nek način zgrožena in hkrati vzhičena, ker imajo toliko znanja, ki bi ga lahko danes uporabili. Politiki ga nimajo. In nihče ne ve, da imamo tak potencial. V tem trenutku bi ga lahko uporabili.

Jaz kot državljanka te države bom zbrala te ljudi in v eni številki Subkultur objavila njihova mnenja, kaj je narobe in v drugi številki pa, kje so rešitve.

S tem pokažemo slovenski javnosti, da imamo rešitve. Potem je vprašanje, če obstaja politična volja, da se kaj spremeni. Ravno zaradi teh mrež.

Nad dejstvom, da imamo tak potencial, sem navdušena. To je treba dati v javnost. Večina ljudi in politikov ne ve, da kaj takega imamo.

Drugi problem so politične elite.

Politika sicer pravi, da je treba upoštevati vse ljudi, vendar realno vsi politiki služijo tistemu ožjemu delu družbe, to so močni in bogati. Če te elite niso kontrolirane, postanejo nemoralne, izgubijo kompas, ne rešujejo problemov, ampak skrbijo zase. Realnost je taka. Če to vedo ali ne.

Pokojni Drnovšek me je vprašal: Kaj bi vi naredili?

Rekla sem mu: Uvedla bi v to državo take tipe produkcije, ki so skladni s kulturnim kapitalom. Recimo, pridelava ekoloških pridelkov. Imamo vse pogoje za to, potrebni so mali kolektivi…. Jaz bi tri leta sofinancirala kmete, da očistijo zemljo. In bi bili danes zelo konkurenčni na evropskem trgu. In ne bi imeli problema, kako bi se prehranili.

V industrijski podjetjih bi se zgledovala po tovarnah Revoz in Jeklo Štore. Treba je priznati, da nekateri delajo dobro. Ni treba hoditi v Ameriko po nasvete. Tiste lekcije so za nas popolnoma neuporabne! V praksi je treba uvesti kolektivno odločanje in vodenje.

Ni pomembno, na kaj vas to spominja, na vaško skupnost ali na socializem… pomembno je, da daje v konkretnem procesu rezultat, ki je produktiven za celotno družbo.

To pa je aktivacija in motivacija ljudi, ki se zgodi le, če ljudi spoštujete. Treba je vzpostaviti končno kontrolo, ker sodišča ne delujejo kot sredstvo kontrole, ostala sredstva smo ukinili.

Cela vrsta problemov se poraja zato, ker dejansko ni nobenega sistema kontrole, ki bi deloval. Individualna kontrola pri nas ne deluje in ne pride v poštev.

Morali bi prenehati obravnavati stvari ideološko in reči: v redu, če so Japonci zgradili vse na fevdalni etiki, ki je še bolj starodobna, kot naš bivši sistem, potem lahko tudi mi. Treba se je končno zbrati in uvesti tiste sestavne dele, ki sodijo v ta avto!!

Sedanji volilni zakon je proti ustaven, nedemokratičen, v škodo volivcev, ljudstva in države.
Delitev na leve in desne je naravno funkcionalna, po vsem svetu, sicer je enoumje, kjer vsi mislijo enako in nihče ne misli veliko, nekoč SZDL.
Zdravo tekmovanje v predlogih in programih je povsod gibalo razvoja.. Tekmovanje namreč poteka povsod v naravi, družbi, četudi prikrito, pošteno pa je, da je javno, kar je edino demokratično in učinkovito.

“Enoumje”, s potrebno prisilo njegovega vzdrževanja, je zelo udobno! Le primerljivih rezultatov, uspehov primerljivih z demokracijo, kjer je zaželeno pluralno svobodno razmišljanje in na koncu pošteno javno tekmovanje za omejen mandat oblasti, nikakor ni, so samo plagiati…
Za dosego “enoumja” so bile vedno potrebne velike žrtve naroda, zmagovalec je slavil “enoumje”, drugače misleči poraženci pa so lizali rane in iz strahu v naprej molčali. Del umskega potenciala naroda je bil blokiran. Škoda, mar, ne?

Enoumje je »udobno«, žali pa dostojanstvo zrelega človeka, demokracija pa zahtevna in zahteva predvsem spoštovanje dostojanstva človeka, ta pa naj izkazuje svojo integriteto.

V zibelki DEMOKRACIJE, antični Grčiji, so tiste, ki se niso udeleževali in se zanimali za »skupno dobro«, volitve, imenovali “idiotes”!

Povsem korektno!
Ali je samo SLS izrazila sum nepravilnosti in negospodarnosti izbire?

Ali je o tem sumu že razpravljal Nadzorni odbor občine Ribnica, kot najvišji nadzorni organ porabe finančnih sredstev občine v službi javnosti, občanov davkoplačevalcev?